Vsebina

Opis

Prašič je ena najstarejših udomačenih kmetijskih živali. Za proizvodnjo mesa ga gojijo že približno 9000 let. Najstarejši domači prašiči so bili pripeljani iz Bližnjega vzhoda že v neolitiku. V Srednjo Evropo in Alpe so prišli prek Sredozemlja in Podonavja. Zaradi svoje plodnosti in hitre rasti je bil domači prašič pomemben vir mesa za zgodnje kmete. Vendar je bilo intenzivno kmetijstvo mogoče le ob dobri prehrani prašičev. Mešani listopadni gozdovi, zlasti hrastovo-gabri gozdovi, so zagotavljali idealno krmno osnovo za ekstenzivno pašo v gozdovih. Zato je raven kmetijstva določala tudi intenzivnost prašičereje.

Gurktalski prašič, sivi in ​​črni koroški landrace prašič ali bavarski landrace prašič – ta imena odražajo le del prvotne, danes že zdavnaj izginule raznolikosti v Alpah. Samo v Avstriji je bilo okoli leta 1900 naštetih več kot 20 različnih pasem prašičev. Razpon pasem prašičev se je raztezal od rdeče bavarske landras v Severnih Alpah do črnega kranjskega prašiča in krškopoljskega prašiča na jugovzhodnem vznožju Alp na prehodu v jadranski kras.

Do sredine 20. stoletja so bili prašiči sestavni del vsake kmetije. Na alpskih pašnikih z molznim govedom so prašiče uporabljali za predelavo sirotke, kar je prispevalo k delujočemu krožnemu gospodarstvu. Z industrializacijo kmetijstva in konceptom selektivne vzreje, ki izvira iz Anglije, so neizboljšane lokalne pasme zaradi križanja izgubile pomen. Nove pasme so postale vse bolj razširjene in so izpodrinile avtohtone pasme srednjeveškega tipa landras. Leta 1863 so bili v Hamburgu prvič razstavljeni angleški jorkširski prašiči; to je pomenilo začetek križanja lokalnih pasem z belo nemško landras.

Literatura

· Jaritz, Günther: (2014). Seltene Nutztiere der Alpen. 7000 Jahre geprägte Kulturlandschaft. Salzburg: Anton Pustet
· Baumung, R. et al. (2009). En allemand: Seltene Nutztierrassen, Handbuch der Vielfalt Wien, 4. Auflage