Splošne informacije: Domača kokoš v alpski regiji
Opis
Divji prednik naših domačih piščancev je rdeča džungla iz jugovzhodne Azije. Udomačitev se je v jugovzhodni Aziji in na Kitajskem začela okoli leta 8000 pr. n. št. Piščanci so na Orient prispeli po Svilni cesti pred približno 4000 leti, v alpsko regijo pa okoli leta 600 pr. n. št. Domače piščance spadajo med najbolj razširjene in intenzivno uporabljene domače živali. Njihov velik gospodarski pomen temelji predvsem na enostavnosti reje in hitrem razmnoževanju piščancev ter visoki hranilni vrednosti njihovih proizvodov (meso, jajca).
Od sredine 19. stoletja naprej se je v Srednji Evropi razvila sistematična reja piščancev. Potreba po samooskrbi v kriznih letih zgodnjega 20. stoletja in naraščajoče povpraševanje po mesu sta privedla do vzreje pasem z dvojnim namenom in zgodnjih mesnih pasem (švicarski piščanec, sulmtaler piščanec) tudi v alpski regiji.
Pasme, ki so bile naklonjene visoki stopnji razmnoževanja in enostavnosti reje, so se že v 19. stoletju spreminjale z odbiro in križanjem s tujimi pasmami. Nekatere redke "avtohtone" pasme domačih perutninskih konj so relativno mlade pasme in imajo pogosto tuje korenine, na primer švicarski piščanec (Orpington x Wyandotte).
Industrijske linije vzreje, ki se danes najpogosteje uporabljajo, so genetsko osiromašene zaradi ekstremnega križanja v sorodstvu, ki je posledica osredotočenosti na nekaj lastnosti delovanja. Izgubile so že do 90 % svojega prvotnega genskega materiala. Pomembne informacije za imunski sistem so shranjene v genomu. Zaradi te genetske osiromašenosti so živali bolj dovzetne za bolezni (npr. virus ptičje gripe H5N1). Nasprotno pa imajo redke, ekstenzivne pasme domačih piščancev široko genetsko osnovo. Zato so pomemben genski sklad za vzrejo perutnine. Vendar pa so zaradi majhne velikosti njihove populacije potrebni posebni programi za ohranjanje genov.
