Vsebina

Opis

Pred približno 5000 leti so bili prvi divji konji udomačeni v različnih regijah sveta, predvsem v gozdno-stepskem delu Sibirije in jugovzhodne Evrope. Od bakrene dobe naprej so se domači konji občasno pojavljali v nižavjih zunaj Alp srednje Evrope in so postali pogostejši do bronaste dobe. Vendar so bili domači konji v Alpah redki vse do rimskih časov. Relativno veliki konji so v Alpe prispeli z rimskimi legijami, vendar je bil njihov izvoz proti severu čez Donavo prepovedan. Rimski vojaški konji, z višino vihra od 140 do 160 centimetrov, so bili nekoliko bolj kompaktni kot današnji noriški konji. Poleg teh velikih rimskih konj so obstajali tudi bistveno manjši keltski konji, ki so nastali s križanjem z lokalnimi živalmi.

Z Rimljani, ki so že uporabljali podkve, je v Alpe iz sredozemske regije prišla tudi mula. Vendar Rimljani niso mogli razviti primernega oprsja za konje. Šele z izumom konjske ovratnice v 9. stoletju je postala mogoča uporaba konja kot delovne živali, kar je povzročilo revolucijo v kmetijskih praksah. Oprsnice, ki so se uporabljale do takrat, niso bile primerne za vleko težkih bremen, saj so omejevale dihanje konj. Do 9. stoletja so konji zato lahko vlekli le lahke vozove in niso mogli opravljati težkega dela. Z ovratnico za konje sta njihova delovna zmogljivost in hitrost kmalu presegli volovski.

Prvotno so bili robustni in primitivni gorski konji razširjeni po celotnem alpskem loku. Medtem ko je bil severno od Alp in v dolini Puster prevladujoč srednje velik in težek noriški konj, so na jugu našli lažje pasme.

Od antike do moderne dobe so bili konji in mule, poleg voli, nepogrešljivi za trgovino s tovornimi živalmi čez alpske prelaze. V mnogih primerih je prav konj omogočil naselitev in obdelovanje visokogorskih alpskih dolin.