Vsebina

Opis

Koze najdemo v skoraj vseh državah sveta. Njihova globalna razširjenost je posledica izjemne prilagodljivosti različnim podnebnim razmeram, odpornosti in učinkovite pretvorbe krme. Za razliko od goveda in ovc se koze lahko pasejo na zelo aromatičnih in slanih zeliščih ter izkoriščajo rastlinje, bogato s celulozo, ki ga najdemo v polpuščavah in skalnatih višavih. Poleg tega koze veljajo za domačo žival z največjo prilagodljivostjo na vročino in pomanjkanje vode. Koze ne zagotavljajo le visokokakovostne hrane (meso, mleko), temveč tudi dragocene surovine, kot so kože, volna, dlaka in rog. Koze sodijo skupaj z ovcami med najstarejše udomačene živali.

Okoli leta 9000 pr. n. št. je bila udomačena bezoarska koza, ki je od takrat zagotovila genetsko osnovo za pasme domačih koz po vsem svetu.

Za razliko od ovc, ki so s selektivno vzrejo doživele temeljne spremembe, so koze, z izjemo povečane proizvodnje mleka in sprememb v velikosti, v alpski regiji ostale večinoma nespremenjene skozi vsa obdobja. Po 11.000 letih selekcije zunanje značilnosti še vedno kažejo na predniško obliko domače koze v prvotnih alpskih pasmah koz. Današnje avtohtone alpske pasme koz so po velikosti in rasti podobne neolitskim kozam.

Kjer je naravno okolje onemogočalo govedorejo, so bile koze poleg ovc najpomembnejše proizvajalke mleka. Imajo visoko mlečnost glede na svojo telesno težo, saj lahko zaužijejo tri- do petkrat več krme kot krave.

V Vzhodnih Alpah so krave že v poznem visokem srednjem veku nadomestile male prežvekovalce kot primarne proizvajalke mleka. V italijanskih Zahodnih Alpah ima kozjereja na nekaterih območjih tradicijo še danes zaradi pogosto razdrobljene lastniške strukture in težkih razmer kmetovanja.

Literatura

• Jaritz, G. (2014). Seltene Nutztiere der Alpen. Ed. Verlag Anton Pustet.