Kmetijske rastline

Najstarejše sledi kmetijstva v alpski regiji segajo v šesto tisočletje pred našim štetjem. Neolitski ljudje so uporabljali primitivne oblike divjega sadja, kot so borovnice, brusnice, četinovine in bezeg. Do časa ledenega moža Ötzija, okoli leta 3200 pr. n. št., so dokončno prešli iz lovcev-nabiralcev v večinoma samozadostne kmete. Okoli leta 2000 pr. n. št. so v bližini naselij v dolini Rena gojili jabolka, hruške, češnje, slive in oreščke. To je pomenilo prvo selektivno vzrejo divjih sort. Okoli Kristusovega rojstva so Rimljani gojili 29 sort jabolk in 35 sort hrušk ter bili zelo spretni v cepljenju, zatiranju škodljivcev, vinogradništvu in vrtnarstvu. Poleg živinoreje sta kmetijstvo in pridelava poljščin igrala ključno vlogo pri prehranjevanju prebivalstva, tudi v visokogorskih regijah. Razvili so ogromno bogastvo znanja o svojih pridelkih in ga prenašali iz roda v rod. Srednjeveško segrevanje je ugodno vplivalo na širjenje kmetijskih zemljišč, zlasti pri gojenju žita. Industrializacija in globalizacija kmetijstva, ki sta se začeli v 19. stoletju, sta delovno intenzivno gojenje žita, sadja in zelenjave v alpski regiji v veliki meri preusmerili na samooskrbno kmetijstvo. Na mnogih območjih sta v velikem obsegu preživeli le zelo intenzivna, subvencionirana živinoreja in mlečna živinoreja. Skoraj pozabljena raznolikost sort, optimalno prilagojenih lokalnim razmeram, je praktično neskončna – samo število sort jabolk sega v tisoče.